Od soglasja do naprave

Osnovni dokument, ki ga je treba pridobiti za priključitev na omrežje, je soglasje za priključitev. To v imenu SODO izdajajo pristojna elektrodistribucijska podjetja (ELEKTRO MARIBOR d. d., ELEKTRO CELJE, d. d., ELEKTRO GORENJSKA, d. d., ELEKTRO LJUBLJANA d. d. in ELEKTRO PRIMORSKA d. d.) v upravnem postopku na podlagi vloge investitorja oz. njegovega pooblaščenca (npr. izvajalca proizvodne naprave na ključ).

Pred izdajo soglasja za priključitev je možno pridobiti informacijo o možnosti priključitve, ki pa je merodajna samo na dan izdaje. V njej je navedena največja priključna moč proizvodne naprave, ki jo je še mogoče priključiti na obstoječe distribucijsko omrežje, vendar z izdajo informacije investitorju ni zagotovljena priključna moč za vključitev proizvodne naprave v omrežje. Zato potencialnim investitorjem priporočamo, da pred izgradnjo pridobijo soglasje za priključitev, saj jim šele izdano soglasje za priključitev zagotavlja priključitev proizvodne naprave s priključno močjo, navedeno v soglasju.

Soglasje za priključitev se v procesnem smislu izda po določbah ZUP. V skladu z omenjenim zakonom je rok za izdajo soglasja za priključitev 30 oz. 60 dni po prejemu popolne vloge – odvisno, ali gre za skrajšan ali posebni ugotovitven postopek glede na določila ZUP. Skrajšan postopek je v primerih, ko za ugotovitev dejstev ni treba opraviti posebnih dejanj v postopku (v postopku se lahko odloči takoj na podlagi vloge). V primeru nepopolne vloge se vlagatelja v roku petih delovnih dni pozove k dopolnitvi vloge.

ZSROVE določa krajše roke pri izdaji soglasij za priključitev proizvodnih naprav za samooskrbo v primeru obstoječega prevzemno-predajnega mesta, in sicer 15 oz. 30 dni po prejemu popolne vloge – odvisno, ali gre za skrajšan ali posebni ugotovitven postopek glede na določila ZUP. V primeru nepopolne vloge se vlagatelja v roku treh delovnih dni pozove k dopolnitvi vloge.

Po pridobitvi soglasja za priključitev sledi izgradnja proizvodne naprave in njena priključitev na omrežje. Proizvodne naprave se v skladu s Pravilnikom o tehničnih zahtevah za priključitev proizvodnih naprav glede na 5. člen Uredbe Komisije (EU) 2016/631 z dne 14. aprila 2016 o vzpostavitvi kodeksa omrežja za zahteve za priključitev proizvajalcev električne energije na omrežje (v nadaljevanju Uredba RfG) razvrščajo na štiri tipe. V kateri tip se proizvodna naprava uvršča, je odvisno od njene priključne moči. 

Tehnične zahteve in dokazila za priključitev se z velikostnim razredom stopnjujejo in so za vsakega izmed razredov podrobneje določene v Prilogi 5 SONDSEE.

Način vključitve v distribucijski sistem

Zakonodaja dopušča različne načine priključitve odjemalcev in proizvodnih naprav ter njihovih kombinacij v omrežje t. i. tipske sheme. Najbolj poznana je splošna shema PS.1. Po tej tipski shemi so priključeni gospodinjski odjemalci (npr. stanovanjske hiše), pri čemer gre za samostojno neposredno vključitev odjemalca v distribucijsko omrežje. Tudi proizvodna naprava je lahko samostojno priključena neposredno na distribucijsko omrežje po tipski shemi spodaj in proizvedeno električno energijo oddaja v omrežje preko števca P2 za namene prodaje oz. prejemanje podpore za neto proizvedeno električno energijo v obliki zagotovljenega odkupa ali obratovalne podpore, pri tem pa ni nujno, da obstaja lastni odjem proizvedene električne energije.

K proizvodni napravi je možno dodati tudi hranilnik električne energije. Slika spodaj prikazuje primer sončne elektrarne s hranilnikom električne energije.

Dopustna je razširitev omenjene sheme na več proizvodnih naprav, hranilnikov električne energije (HEE), polnilnic za električna vozila (PEV) in lastni odjem (LO), pri tem pa mora biti lastnik proizvodne naprave oz. naprav in lastnega odjema ista oseba. Slika spodaj prikazuje eno izmed možnosti na primeru sončne elektrarne.

Tipska shema spodaj je namenjena za registracijo podpor za električno energijo, proizvedeno v proizvodnih napravah sistemskih storitev, ki jih uporabniki nudijo distribucijskemu operaterju, in posebnih storitev, ki jih uporabniki nudijo tretjim osebam (npr. dobavitelju ali agregatorju).

Pri zgornji tipski shemi je prisoten lastni odjem, tako da se del proizvedene električne energije porabi v notranjem omrežju, na katerega je proizvodna naprava priključena. Če lastnik proizvodne naprave ni hkrati tudi lastnik merilnega mesta odjema, mora s priključitvijo soglašati tudi lastnik objekta oz. odjemnega mesta, preko katerega se obračunava odjem objekta. Če proizvajalec izpolni pogoje za vstop v podporno shemo, je možna pridobitev obratovalne podpore za vso neto proizvedeno električno energijo, izmerjeno na merilnem mestu P2. Neporabljena električna energija se odda preko števca P3 v javno distribucijsko omrežje in se proda na trgu.

Individualna samooskrba po Uredbi o samooskrbi (Uredba 2019) po EZ-1 (ti. Net-metering)

Odjemalec z dobaviteljem sklene pogodbo o samooskrbi. Sladno z 72. členom ZSROVE je definirano za končne odjemalce, da če distribucijskemu operaterju podajo vlogo za soglasje za priključitev naprave za samooskrbo do vključno 31. decembra 2023 in ko/če jih distribucijski operater do vključno 31. decembra 2024 registrira kot končne odjemalce s samooskrbo, po Uredbi o samooskrbi, je zanje dopusten način obračuna, pri katerem se pri obračunu električne energije ter omrežnine, prispevkov in drugih dajatev, ki se obračunavajo na količino električne energije, upošteva količina električne energije (v kWh), ki pomeni razliko med prevzeto in oddano električno energijo (v kWh) ob koncu leta (količine se netirajo v obdobju obračuna, ki je eno koledarsko leto). Tako se npr. odjemalce za samooskrbo pri obračunu omrežnine v primeru, ko naprava za samooskrbo v celoti pokrije njegovo porabo v koledarskem letu ne plača dela omrežnine za prevzeto električno energijo (v kWh in ostalih dajatev, ki se obračunavajo glede na količino prevzete električne energije iz omrežja.

Skupnostna samooskrba

Večstanovanjska samooskrba je samooskrba končnih odjemalcev v večstanovanjski, poslovno-stanovanjski, stanovanjsko-poslovni, poslovni ali katerikoli drugi stavbi, v katerih sta dva ali več prostorov (bodisi stanovanja, bodisi poslovni prostori), ki so opremljeni vsak s svojim merilnim mestom (tj. »števcem«). Naprava za samooskrbo se praviloma postavi na streho večstanovanjske stavbe in se preko lastnega merilnega mesta priključi v skupno notranjo nizkonapetostno inštalacijo te stavbe.

Skupnostna samooskrba (po uredbi 2019) je samooskrba odjemalcev, katerih merilna mesta niso vezana na notranjo inštalacijo istega objekta, vendar pa so med seboj locirani v bližini (so vezani na omrežje iste transformatorske postaje - TP) in se povežejo v skupnost OVE z namenom koriščenja električne energije, proizvedene v napravi za samooskrbo. Na tak način so koristi sistema samooskrbe lahko deležni tudi npr. tisti, ki živijo v hišah, ki za postavitev naprave za samooskrbo niso primerne (npr. niso dovolj osončene), saj je lahko naprava za samooskrbo postavljena na drugem objektu (lahko tudi npr. na strehi šole, gasilskega doma …). Skupnostno samooskrbo po Uredbi 2022 pa podrobneje opisujemo v naslednjem poglavju.

Samooskrba skladno s pogoji ZSROVE 

Za končne odjemalce, ki želijo vstopiti v sistem samooskrbe skladno s pogoji iz V. poglavja ZSROVE in tiste, ki bodo vstopili v sistem samooskrbe po 31. decembru 2023, je obračunsko obdobje za električno energijo predmet pogodbe med dobaviteljem in odjemalcem. Za električno energijo, prevzeto iz javnega omrežja, končni odjemalci s samooskrbo v tem primeru plačajo omrežnino in druge javne dajatve, ki se obračunavajo na količino električne energije, prevzete iz javnega omrežja. Za proizvedeno električno energijo iz obnovljivih virov, ki je lahko tudi shranjena in ostane v njegovi stavbi, končni odjemalec s samooskrbo ne plača omrežnine ali drugih javnih dajatev. Za prevzeto električno energijo iz omrežja končni odjemalec ne bo plačeval prispevka na rabo energije za povečanje energetske učinkovitosti in sorazmernega dela prispevka glede na priključno moč za zagotavljanje podpor proizvodnji energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

Ključna razlika med EZ-1 in ZSROVE je, da slednja ne omogoča net-meteringa (letnega netiranja) dela omrežnine in drugih prispevkov, ki se obračunavajo na količino prevzete električne energije iz distribucijskega omrežja (v kWh).

ZSROVE tudi razširja možnost samooskrbne skupnosti OVE na celotno distribucijo omrežje v Republiki Sloveniji. To v praksi pomeni, da se bodo pod pogoji iz V. poglavja ZSROVE v skupnost OVE lahko povezali posamezni končni odjemalci iz distribucijskega omrežja ne glede na lokacijo proizvodnih naprav za samooskrbo in stavbe, ki jo želijo vključiti v samooskrbo. 

Zahteve glede legalnosti gradnje proizvodne naprave

Na omrežje je možno priključiti samo legalno zgrajene proizvodne naprave. Za proizvodne naprave, za katere ne veljajo izjeme (tj. ne izpolnjujejo pogojev za vzdrževalna dela niti ne pogojev po Uredbi o MPN), je potrebno gradbeno dovoljenje.

Zahteve glede skladnosti

Proizvodna naprava oz. njena oprema mora biti pred priključitvijo in tekom obratovanja skladna z zahtevami Uredbe Komisije (EU) 2016/631 z dne 14. aprila 2016 o vzpostavitvi kodeksa omrežja za zahteve za priključitev proizvajalcev električne energije na omrežje (RfG), SONDSEE, Pravilnika o omogočanju dostopnosti električne opreme na trgu, ki je načrtovana znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, 39/16) in Pravilnika o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, 39/16 in 9/20).

Zahteve po skladnosti za proizvodne naprave TIP A (Tabela 2 v SONDSEE) so izpolnjene, če je oprema na seznamu odobrene opreme, ki je objavljen na spletni strani SODO. Za ostale razrede so zahteve glede skladnosti opredeljene v SONDSEE (Priloga 5, poglavje XVII).

Zahteve glede inštalacij

Električne inštalacije morajo izpolnjevati zahteve iz Pravilnika o zahtevah za nizkonapetostne električne inštalacije v stavbah (Uradni list RS, št. 140/21 in 199/21 – GZ-1) in Tehnično smernico TSG_N_002:2021.